Glasba ga je spremljala že od mladih nog. Za to je do neke mere poskrbela njegova mama, operna pevka, sam pa se je še kot majhen deček odločil za flavto, sledila je srednja šola ter diploma na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu prof. Borisa Čampe, študentska Prešernova nagrada ter iskanje dodatnih znanj v Londonu pri prof. Michie Bennett in v Salzburgu pri prof. Ireni Grafenauer, ki je do dandanašnjih dni ostala njegova vzornica, glasbena sopotnica, predvsem pa dobra prijateljica.

»Aleša Kacjana poznajo vsi Ljubljančani kot simpatičnega, vedrega, samozavestnega, rahlo »važnega«, kar pa je bolj imidž kot odsev njegove notranjosti.« (Marijan Zlobec: Flavta kot instrument sodobnosti, DELO, 27. 1. 2006)

Leta 1986 je zmagal na tekmovanju Jugoslovanskih glasbenih umetnikov v Zagrebu in v šali se spominja, da je za nagrado kupil teniški lopar od pianista Bojana Goriška. Rabljen, seveda.
Leto pred tem je postal prvi flavtist Orkestra Slovenske filharmonije, veliko pa je nastopal kot solist in član različnih komornih skupin. Njegovo umetniško poustvarjanje je zapisano na številnih zgoščenkah, ki so nastale v produkciji SQ. Na dveh se je predstavil kot solist s pianistom Bojanom Goriškom ter kitaristom Jerkom Novakom, sodeloval pa je tudi na avtorskih zgoščenkah številnih slovenskih skladateljev.
Za odlično izvedbo Koncerta za flavto in orkester Krzysztofa Pendereckega na treh koncertih Orkestra Slovenske filharmonije ter za izjemne umetniške dosežke je bil leta 2005 nominiran za nagrado Prešernovega sklada. »Vesel sem, da je moje delo v zadnjih dveh letih dobilo tako potrditev. Energija, dosledno vložena v vsako noto na različnih odrih v različnih zasedbah, je verjetno kulminirala v izvedbi koncerta Pendereckega ...«

»Izjemno kritiško opaženi so bili tudi številni drugi Kacjanovi nastopi. V Sciarrinovem Faunu, ki žvižga kosu je navdušil poslušalstvo z bleščečim, svetlim zvokom, s pianissimo dinamičnim oblikovanjem. Nastop v Lebičevih Aprilskih vinjetah je kritik poimenoval veliki, duet flavte in soprana v Händlovem oratoriju L'Allegro il Pensieroso ed il Moderato pa je bil v osrednjem slovenskem časopisu označen kot izjemna točka celotnega koncerta. Izjemna izvedba flavtističnega solo parta v Šostakovičevi Peti simfoniji je pomembno prispevala k temu, da je kritika pisala o ″boleče dobri glasbi«.
(Iz predloga za nagrado Prešernovega sklada)

V dolgoletnih potepanjih po odrih doma in v tujini je sodeloval z mnogimi zvenečimi imeni: »Med imeni, s katerimi sem imel čast sodelovati, kot solist ali član različnih orkestrov in komornih skupin, bi rad omenil: Carlosa Kleiberja, Lorina Maazela, Ricarda Mutija, Heinza Holligerja, Jacka Kaspzyka, Vinka Globokarja, Aleksandra Madžarja, Arvida Engegårda, Hansa Graf, Rudolfa Baršaja.«

Prav tako pa mu ni tuje pedagoško delo; predava komorno glasbo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, dolga leta pa je poučeval na mednarodni poletni šoli v Piranu.